nedelja, 27. december 2015

Dan 27 : Želje za vsakogar

KajaR
»Tam daleč nekje nad soncem so moje največje želje. Morda se mi nikoli ne bodo uresničile, vendar lahko gledam navzgor in jih vidim v vsej njihovi lepoti in verjamem vanje …«

Od nekdaj sem jih imela ogromno … želj, sanj, načrtov. Spoznati svoje idole, ne glede na področje s katerim so se ukvarjali. Biti uspešna na področjih s katerimi sem se ukvarjala in za katera sem takrat mislila, da me zanimajo, čeprav se je kasneje izkazalo popolnoma nasprotno. Želje po darilih, za rojstni dan, Božička. S prvim šolskim dnem so se vsem pridružile želje po najboljših ocenah, dosežkih na tekmovanjih. Pa želje po potovanjih. In še in še in še. Bile so želje, dosegljive v skoraj vsaki bližnji trgovini. Ali ob pomoči le majhne vztrajnosti. Bolj ali manj materialne.

Letošnji december je bil zame še bolj poseben mesec, mesec ko se mi je uresničila ena velikih želj. Taka, ki sem jo sanjala trinajst let, dan za dnem. Nad katero sem velikokrat že obupala, a en del mene je vedel, da ne bom mirna, dokler se ne uresniči. Želja, ki se je uresničila še bolj popolno, kot v vseh sanjah skupaj in o kateri nikoli ne bi upala niti razmišljati na tak način. Želja, ki je postala dokaz, da če dovolj močno verjameš, upaš, sanjaš … vztrajaš … se včasih uresniči. Pot do uresničitve zna biti dolga, naporna, boleča. A prihod na cilj izbriše vse rane. Napolni tvoje srce in dušo z energijo, ki se je ne da opisati. In ko se ti enkrat uresniči takšna želja, veš da je bilo vredno. Zavedaš se, da bi znova pretekel isto pot, za neponovljive trenutke, ki bodo ostali del tebe za vedno. Spomini, ki bodo živeli na posebnem mestu sredi srca. Ja, to so tisti drobci, ki nam jih ne more nihče vzeti. So samo naši in živijo tako dolgo, dokler jih čutimo.

Letos sem se tako začela tudi zavedati, da spisek mojih želja postaja vse krajši. In stvari, ki so na njem, ne prodajajo v nobeni veleblagovnici, niti jih ne moreš naročiti preko spletnih strani.
Zapisala sem jih na drobne listke. Vse tiste, ki jih ni slišal še noben. Tiste, ki so pridno čakale, da jim dovolim na prostost. Zapisala sem vse tiste, pred katerimi sem morda bežala. Tiste, ki se zdijo prevelike, a bi močno pojačale bitje srca. Zapisala sem jih. In potem sem vse listke s trakci privezala na balon. Ker sem bila čez dan varuška, sem to isto nalogo zadala mojemu sončku, katerega sem pazila. »A si lahko zaželim avto?« »Lahko, zapiši vse, kar ti leži na duši. Mogoče pa pride ravno do čarobnega palčka, ki bo vse uresničil.« »Vaau!«

Oblekla sva si jakne, nadela božične kapice (čeprav je Božič minil), vzela najina balončka želja in se odpravila … na posebno mesto. Spustila sva balona in opazovala kako lahkotno sta poletela v nebo. Želje, ki so postale svobodne … mogoče je to začetek poti uresničevanja … čaranja nasmeha … Čas, da verjamem. V zapisane besedice. V moč čudežev. Pa saj je še zmeraj mesec december. Mesec priložnosti. Mesec sanj. Bližine.

»To noč se zazri v nebo. Morda je kakšnemu zvezdnemu utrinku dolgčas.«

sobota, 26. december 2015

Dan 26 : Telefon na stran

KajaR
Budilka danes … ne zvoni. Prva jutranja stvar ni preverjanje »novic« na facebook-u še preden bi prav odprla oči. Danes me je prebudila svetloba novoletnih lučk, ki so nekako postale že »del obvezne opreme« moje sobe. Priznam, spat sem se odpravila s strahom. Da bom prespala uro, ko moram vstat. Da bom zamudila. Tisoč izgovorov, zakaj pa res nujno potrebujem telefon bi lahko naštela v minuti. A danes mi je uspelo. Biti brez in pravočasno. Povsod. Tako bi morda lahko rekla, da mi je dopoldan resnično uspel biti brez telefona, imeti ga na funkciji »off«.

Seveda bi sedaj lahko napisala, kako uspešno sem nato preživela preostanek dneva, ne da bi preverila svoj mobilnik. Vendar … bi lagala. Sama sebi. In vsem vam, ki berete te vrstice. Priznam, današnja naloga je padla. Seveda imam ponovno sto razlogov, zakaj pa sem res morala preverit telefon. Se oglasit na klice. In kar je mogoče še slabše, a sem res morala preveriti še elektronsko pošto in facebook?

Večino dneva sem preživela v družbi ljudi. Otrok. Vrstnikov. In vseh starejših. Obrazi, ki so se izmenjevali med izdelovanjem lanternic. In ko ni bilo nikogar, mi je bil dolgčas. Seveda so se vsi kratkočasili na svoj način, s telefoni. A tokrat se nimam pravice pritoževati. Tudi sama sem postala del njih. Tako smo sedeli skupaj, v obilici časa, ko bi ga lahko veliko koristneje porabili, se morda bolje spoznali … smo tako gledali vsak v svoj telefon. Tiste trenutke, se mi to sploh ni zdelo nič čudnega. Šele ko sem se peljala domov in po radiju slišala besede »Ste danes izkoristili dan?« me je prešinilo kot strela z jasnega. Ja, dan sem izkoristila. Lepo nam je bilo. A veliko premalo, kot bi ga lahko.

Tako sedaj, ko pišem te besede čutim razočaranje nad samo seboj. Ne dolgo nazaj sem iz svoje lastne rojstno dnevne zabave odslovila prijateljico, ki sem jo sicer sama povabila, ker je ves čas imela tisoč in eno nujno sporočilo za poslati. Predčasno sem odšla iz kave s sošolkami, ker je komuniciranje izgledalo »preko facebook-a«, čeprav smo sedele pol metra narazen, morda še to ne. Jezim se vedno znova, ko dobim tik pred zadnjim trenutkom preko sms-jev »spremembe načrtov«. Ali ko se dogovorjena ura srečanja jemlje pri vsakem posamezniku drugače. Sama pa sem tako »padla« pri nalogi, za katero sem bila ves čas prepričana, da bo morda kakšen košček sestavljanke postavila nazaj na pravo mesto.

A telefoni resnično postajajo pametnejši od nas samih? So vse aplikacije, ki jih imamo na voljo, bolj zanesljive kakor naše obljube? A se bo res svet porušil, če bomo le en dan nedosegljivi? Ne vem. Vem pa, da bom to nalogo opravila. Na eden čisto običajen dan. Brez izgovorov. Brez dokazovanj. Mesec december je čas, ko si zadaš nove cilje. Nove načrte. Ko ponovno razpreš svoja krila … in poletiš še višje kakor prej.


Moja naloga bo uspela. Kaj pa vaša? A ste zmogli, preživeti dan brez zaslona? 

Dan 25 : Odpustki

KajaR
Božični dan je. Dan, ki se ga veselim vso leto. Poln pričakovanj. Iskric sreče v očeh vseh, ki me ta dan obkrožajo. Poln bitij src, polnih topline. Objemov. Stiskov dlani. Tistih iskrenih.

Veselje, ki se prične že zgodaj zjutraj ob otroškem kričanju »Kaaaaajaaaaaaaa, poglej Božiček je prišel in darila je prinesel«. Darila, ki jih je seveda potrebno takoj odpreti. Ko je tako okrog in okrog smrekice ležal razcefran papir, ki je še trenutke nazaj krasil vse škatlice z darili … sem v mislih odplavala drugam.

Kaj počnejo ljudje, ki sem jim še nedolgo nazaj pravila »prijatelji«, danes pa včasih le s težavo zmoremo izgovoriti preprost »zdravo« ko se bežno srečamo na ulici. Bolj kot sem obujala spomine, več vprašanj sem imela. Eno je bilo še posebej glasno … »A ne bi prenehala »kuhati mulo« in jih poklicala. Sprejela svoj del napak. Se opravičila. In morda … odpustila?« »Ne, to pa že ne. Saj nisem jaz tista »kriva« da je sedaj tako, kot je. Jaz pa že ne bom prva »popustila«, ker je on/a začel/a…«

Vse lahko storim, se naučim. A moči pogrešanja ne znam zbežati. Končuje se leto. Dobro ali slabo. Kakršno koli je že bilo, le še nekaj dni nas loči in zamenjali bomo koledarje. Odprli nove rokovnike in začeli pisati nove strani. Mogoče je danes priložnost za nas same. Da odpustimo. Fantu, ki nam je v osnovni šoli zlomil srce … Prijateljici, ki nam je za hrbtom zavidala novo torbico … Sestri, ki nam nenehno nastavlja sobo … Zdravniku, ki je včasih tečen … Profesorju, ki zmeraj najde ravno tista vprašanja, katerih se nismo učili … Danes je priložnost. Da rečemo oprosti. Vsem tistim, ki smo jim namenoma ali nenamenoma izbrisali nasmeh iz obraza. Tistim, ki smo jih prizadeli. Tistim, ki imajo še zmeraj poseben prostor na globinah našega srca.

Danes je priložnost … da odpustimo vsem. Morda si tega ne zaslužijo. Morda so nam marsikaj krivičnega storili. Morda je čas, da stopimo korak naprej. In storimo korak, za katerega drugi nima poguma. Da izrečemo besede »Odpuščam ti« … Mogoče bo bolelo, se zdelo da ne zmoremo. A to ne počnemo le zanje … To počnemo zase.

Včasih moramo odpustiti tudi sebi. Prenehati šteti razočaranja in opaziti tisto, kar počnemo dobro. Božični dan je idealna priložnost. Da si podarimo to darilo. Da zapremo oči, globoko zadihamo … Da se pogledamo v zrcalu in rečemo »To je to. Bolelo je. A sedaj grem naprej. Čas je za nove zmage. Za polet še višje.«

 "Zapravljanje življenja je v ljubezni, ki je nismo znali dati, v oblasti, ki je nismo znali uporabiti, v sebični previdnosti, ki nam je preprečila tvegati in nas je sicer obvarovala nevšečnosti, vendar smo zaradi nje ostali brez sreče." Neznan avtor

Dan 24 : Mala pozornost

KajaR
… ali bodi Božiček za en dan …

Nikoli nisem marala nakupovanj zadnji dan pred Božičem, a letošnje leto me je čas pošteno prehiteval. Tako sem se že zgodaj zjutraj podala na pot nakupovanja še zadnjih malenkosti. Med vsem hitenjem v gneči, ki se je večala iz sekunde v sekundo, sem v mislih naredila seznam, kaj moram skrbno izbrati za tiste, ki mojega kratkega, a zato toliko bolj iskrenega obiska danes ne pričakujejo.

Cimetove dišeče svečke zmeraj pričarajo nasmeh na obrazu sosede. Prijateljičina mama ima najraje božični čaj. In Nika obožuje kinder čokoladice. Kupljeno!

Če sem mislila, da je »gužva« v trgovinah neznosna, so mi ceste pokazale še večji kaos.             Po cesti, za katero do doma potrebujem med normalnimi dnevi kakih pet minut, je vožnja ta dan trajala slabo uro.

Zavijanje vseh darilc, pričakovanja odzivov vseh bodočih prejemnikov, poslušanje »Bele snežinke«, vonj po vaniliji, postavljanje smrekice, pripravljanje božične večerje, pa še in še je spremljalo ta dan.
A ko je bilo vse končano, sem vzela vse tri paketke, si nadela božično kapo in se podala na svoj »božični pohod«.

Začudenje sosede, ko sem pozvonila pri vratih je bilo zelo posrečeno. Širok nasmeh, topel objem. Skodelica čaja. In presenečenje ob odvijanju darilca. Iskrene želje ob praznikih … in že sva se poslovili.

Le nekaj metrov naprej je tako name čakala mala Nika, ki pridno čaka, kdaj se vrnem iz šole, da se lahko pride igrat. Pupa, ki mi riše nasmeh na obraz z vsemi »spoznanji« in ugotovitvami o fantih pri 6. letih. »Kiiiiiiiiiiiiiiiinderrrrrr sem dobila« je bil odziv, ko je papir končal na tisoč koščkih nekje sredi postelje. Tudi z njo sva preživele le kratek čas, saj me je čakal še en naslov. »Se vidiva srček« sem jo objela in hitela dalje.

Pozvonim pri vratih hiše moje prijateljice že od malih nog. »Dober dan, stric Božiček je zelo zaseden, pa me je prosil, če vam lahko jaz predam njegovo darilo« … in nasmeh se je narisal okrog in okrog obraza. Bil je res ogromen, tak iz srca. »Pa kako si ugotovila ravno ta najboljši okus?« … »Božiček pač ve vse …« … seveda sem tudi tukaj »morala« spiti dobljen čaj, poklepetati o vseh dogodkih zadnjih dni, ko se je zunaj začelo že temniti. »Jaz bi resnično še kar ostala tukaj, a me čaka še kuuup opravil. Želim vam prijeten večer in še lepše praznične dni« sem še uspela zaželeti in čakala me je pot … domov.

V objem vseh tistih, ki so me zadnje dni videli bolj malo ali skorajda nič. Ta večer sem namenila njim. Pogovorom ob božični večerji. Igranju kart, človek ne jezi se in ostalih iger. Smehu, petju, plesu. Ta večer je bil večer za ljubezen, toplino, bližino. In svoji družini sem podarila največje darilo … sebe, svoj čas. 

Naj bo jutrišnji dan poln topline, sreče in obdan z vsemi tistimi ljudmi, ki so vam dragi. Naj bodo praznični dnevi eni tistih najlepših! 

Dan 23 : Reši tri življenja

KajaR
Danes pa bom. Prvič darovala to čudežno rdečo tekočino. Te 3 dcl tekočine, ki v nekem trenutku lahko ohrani bitje nekega srca, ki ga ne poznaš, ki ga ne boš spoznal nikoli … pa bo morda prav zaradi tebe živel še mnogo let. Danes bo dan, ko bom postala krvodajalka.

Odlični načrti, ki so jih prekrižale besede kirurga, ki me je le vprašal »A ti to misliš resno?« in se mi le nasmehnil. »Ja, seveda, zakaj pa ne?« Ja, saj vem. Retorično vprašanje, ob dejstvu da sem »krvodajalka« že dobro leto in tri mesece. Le da ta moja »darovana kri« na žalost ne reši nobenega življenja, enega pa že pošteno jezi.

Obiski kirurgij in kirurgov so tako postali neka nova »stalnica«, ki ji kar ni in ni videti konca. Vsak nov pomeni »novo iglico« … od tistih najmanjših, do takih, ki nekaterim popolnoma omehčajo kolena. Priznam, jemanje krvi je bilo zame nočna mora. Tudi tisto iz prsta. V prostoru z napisom »laboratorij« je v trenutku izginil ves moj pogum. In če bi mi leto in pol nazaj rekel, pojdi darovat kri … vse drugo lahko, a tega ne morem. Bojim se.

Danes sem bila odločna. Sedla bom na stol. Pogumno in brez strahu. Pomagala bom pri reševanju življenja. Kaj, če bo nekoč prav moje telo tisto, ki bo odvisno od odločitev vseh tistih, ki gredo na krvodajalsko akcijo.

Po premisleku in velikemu odsvetovanju, sem se odločila, da je morda tokrat res veliko bolje za moje zdravstveno stanje, da kri darujem takrat, ko bodo obiski UKC-ja redkejši ali enaki nič. Tako sem poslala darovat kri vse svoje prijatelje. Ki nimajo razlogov, za zavrnitev moje ponudbe. Na moje presenečenje, se jih je kar pet odločilo upoštevati me. Tudi tisti, za katere vem, da bi morebitni pogled na iglo lahko bil »usoden« …


Sama sem ugotovila, da se moramo včasih soočiti s svojimi strahovi … da na koncu ugotovimo, da sploh niso tako strašni, kot so se zdeli. Ta nasvet, sem pridno delila z ostalimi. In bila izjemno ponosna, na čisto vse … ki brez premisleka, z nasmehi čez obraz … »častijo rdečko« drugim. Na enak način, kot tudi mene čaka dan, ko bom »dala za rundo« … prvič … a sedaj vem, da tisti »prvič« ne bo zadnji … 

Dan 22 : Free hugs // Podarim ti objem

KajaR
…Objem je ene velikosti, ki odgovarja vsem…

Delili smo jih … tople … iskrene … polne smeha … iskrive … prisrčne … OBJEME! Delili smo jih vsem – otrokom, ki smo jim zraven veeeelikegaa objema podarili še kak balon, ki je v žarečih očkah srečo še podvojil … Delili smo jih tistim »svojim« po oceni let … in delili smo jih čisto vsem ostalim. »Normalnim« in tistim »posebnim« … Stoje ali na vozičku. Smo »opremljeni« s plakati »PODARIM OBJEM« čarali nasmehe v Mariboru.

Tu in tam nas je kdo z govorico oči vprašal »Pa dobro, kaj pa se greste, a se vam je zmešalo?« … In mi smo mu iskreno zaželeli »lepe praznične dni« … In na drugi strani je bilo veliko takšnih, ki so nam stekli v objem, nekateri tudi za nami, z besedami »jaz bi tudiiiiiii objem« …

Bili so vseh vrst. Kratki. Dolgi. Pa tisti nekateri »še malo, jaz bi še malo objema, ne še odit« … Mogoče so bili zdravilo za koga. Morda je bil naš objem edin, ki ga je nekdo ta dan prejel. Od vseh objemov, ki sem jih ta dan prejela … je bil eden še posebej lep. Ko sem med množico ljudi objela gospo na vozičku, ki nas je ves čas le tiho gledala iz ozadja, a so ji ves čas oči kar žarele. Mi je dejala, da je to eno najlepših daril. Da ni pričakovala, da bomo objeli tudi njo. Da nas ima rada. Ne poznam je. Najverjetneje je ne bom nikoli več srečala. A ta objem je bil tisti vsebujoči čar decembrskega duha.



So objemi tista čudežna stvar, ki nam manjka v tem (pre)hitrem tempu življenja?  Poznamo tisto pravo vrednost tega? Morda pa imamo dve roki prav zato … da lahko objamemo drug drugega. Ker včasih je potreben le en objem, da nekatero srce začne ponovno utripat. 


Dan 21 : Božič za vsakogar

KajaR
Tudi brezdomci so samo ljudje … ki čutijo, prav tako, kot čutimo mi!

Dan, ki me je zadel. Bolj kot lahko zadane kateri koli meč. Naravnost v srce. Dan, ko sem še pred samim Božičem spoznala pomen le tega. In trenutki, ki so mi znova vrnili vero v magijo meseca decembra.

Danes je bil dan,  na katerega smo se vsi pripravljali že veliko časa. Kupi daril Zanje. Za vse tiste, ki so morda prvič na list papirja zapisali svoje skromne želje. Že ob samem prebiranju pisem, je bilo moč čutiti iskrenost besed in želj … iz srca …



Sama imam večni problem. Pri 19. letih ne znam odgovoriti na vprašanje »Kaj si želiš za Božička?« … Pa kaj si sploh želim, če pa imam že vse … Grozen je občutek, ko na tako preprosto vprašanje ne najdeš več odgovorov … In potem so tukaj Oni. LJUDJE, ki so na poteh življenja izgubili vse. Službo, družino, streho nad glavo … In mi »normalni« jim velikokrat s svojim prezirom in neupravičenimi sodbami jemljemo še tisto spoštovanje, kar jim je ostalo. Ljudje, ki so veseli, če jih morda samo pozdraviš. Ljudje … ki si želijo. Čokolado z lešniki. Par nogavic. Hrano za ribice. Ja, sami nimajo nič … pa imajo željo nahraniti ribe … Koliko krat pa mi, ki imamo »vsega preveč« pomislimo na druge … Na soseda? Na psa, ki se vsak dan sprehaja mimo naše hiše?

Nikoli v življenju ne bom pozabila te sreče … ko je brezdomce obiskal Božiček. Oči, ki so gorele od sreče, ko so držali v rokah svoje darilo, nekateri morda svoje prvo darilo … Topline, ki je zapolnila vse kotičke srca, ob gledanju sreče, ko je nekdo prejel svojo prvo ročno uro … Koliko sem jih jaz zamenjala le v zadnjih dveh letih ? ….




Nikoli ne bom pozabila trenutkov odvijanja daril … Veselja ob novem puloverju. Sreče ob prejeti čokoladi. Sreče po dodanem pismu, ki ga je vsebovalo darilo. Vseh besed »hvala«, ki so prišla naravnost iz srca.




V teh trenutkih, sem se nekje v sebi spraševala … »a je še kaj lepšega, a človek lahko dobi še lepše božično darilo, kot je biti del tega … biti del neskončne sreče …« … A se lahko še kje naučim več, kakor od njih? A najdem še kje večji plamen upanja … vere … in želje … po boljšem? Po drugačnem? Obsojamo jih, da so pijanci, da ne delajo … Pa ti pijanci skrbijo drug za drugega in za ostale z veliko večjim čutom, kot ga premore marsikateri »običajni človek« … Danes sem jim iz srca hvaležna. Hvaležna, da so vame znova vrnili vero v december. V božične želje. In v božične pravljice. Hvaležna sem jim, da mi pomagajo … se zavedati, da se velikost želj ne meri po številki na listku s ceno. Pač pa po premeru tiste gmote, ki ji pravimo srce. Hvala vam, da ste mi pokazali … da je včasih le ena čokoladica, podarjena iz srca … vredna veliko več, kot si sploh lahko mislim. Hvala vam, da ste … LJUDJE! In moja božična želja je … da vam vsem čimprej uspe priti na drugo stran. Imeti priložnost sesti k božični večerji … krasiti smrekico v svojem domu … da vam uspe … biti srečni!

Pa saj verjamemo v božične čudeže, kajne?